nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
V rimskem svetu pa je to (prvotno) načelo kronologija ‐ sosledje dogodkov skozi čas; pri tem principu je vztrajala vrsta piscev skozi vse začetno in razvojno obdobje rimskega zgodovinopisja, odpovedal se mu ni niti Livij, ki je ustvarjal v drugi polovici 1. stoletja pr. Kr. in celo Tacit v svojih Analih. Zanimivo iztočnico za razmišljanje o razliki med anali oziroma kronologijo ter historía je ponudil že Gelij, ki je zapisal, da naj bi historía vključevala le tiste pretekle dogodke, pri katerih je bil avtor udeležen sam (Zeitgeschichte).[278] Takšno razmišljanje sicer ne vzdrži kritike, vendar nas usmerja k novi misli: historía je delo, pri katerem je avtor z dispozicijo argumentov, z morebitnim opuščanjem za pripoved nebistvenih dogodkov ustvaril svojevrstno interpretacijo materije, ki jo obdeluje; analist pa je dogodke zgolj povzemal, včasih celo povsem nekritično, in se interpretaciji odrekel. Historía je vsaj delno zgrajena okrog ene
ali več osrednjih osebnosti, annales pa ne; slej ko prej namreč ostajajo pregled dogodkov, ki so zapuščina celotnega kolektiva protagonistov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani