nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Pomemben zasebni zgodovinski vir so tudi nagrobni napisi (elogia) in nagrobni govori (laudatio funebris); slednji so bili sprva bolj ali manj formularne žalostinke za pokojnimi, ki pa so sčasoma prerasle v prave govore (običajno je govor za pokojnim govoril najstarejši sin, v primeru koga znanega pa lahko tudi uradno določen govornik) in ki so jih hranili tudi v družinskih arhivih (tabulinum). Tako elogia kot tudi laudationes predvsem z današnjega stališča na noben način ne ustrezajo kriterijem za »zanesljiv« zgodovinski vir, saj je bilo tako v napisih kot v govorih marsikaj potvorjeno in so, kakor omenja Cicero, pripomogla tudi k izkrivljanju zgodovine.[275]
Na državni oziroma uradni ravni se je ta obči, urejeni odnos do preteklosti kot dediščine prednikov kazal v obliki analov (annales), ki so jih pisali pontifiki (pontifices), rimski svečeniki; ti anali so bili sprva zgolj koledarji (fasti), na katerih so pontifiki
označevali imena najpomembnejših uradnikov v tekočem letu, poleg tega pa so zgolj sumarno beležili tudi pomembnejše dogodke, opremljene z ustreznim datumom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani