nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
[1086] To bi lahko povedali tudi preprosteje, če bi rekli, da so to, kar proučujemo v preteklosti, diskurzi, ki predstavljajo opredeljive enote posredovanih in posredujočih praks in prepričanj dane družbe. Rezultat te osredotočenosti na diskurz je, kot trdim, zrušiti besedilo in kontekst v eno samo, estetizirano razumevanje kulture, postopek, značilen za kritiko Novega historicizma (New Historicist), z njeno "samopriznano" izdelavo kulturne »poetike«, in, v manjši meri, novih oblik kulturne zgodovine, ki obe obravnavata besedila in njihove kontekste, kot da so enako del široke žile diskurzivne produkcije, značilne za dano obdobje. Gl. Spiegel, »History, Historicism, and the Social Logic of the Text«, str. 67‐74. Tako Lynn Hunt, sama primer in zagovornica nove kulturne zgodovine, postavlja, po mojem mnenju zelo ustrezno in prodorno vprašanje, ki izhaja iz osredinjanja Novega historicizma in kulturne zgodovine na družbene prakse dane družbe
kot na diskurzivno homologne artefakte: »Kje bi bili, če bi se za vsako prakso ‐ pa najsi bo gospodarska, intelektualna, družbene ali politična ‐ pokazalo, da je kulturno določena? Ali, z drugimi besedami, ali lahko zgodovina kulture deluje, če ji vzamemo vse teoretične predpostavke o odnosu med kulturo in družbenim svetom, pa čeprav je njena agenda sestavljena tako, da spodkopava vse domneve o odnosu med kulturo in družbenim svetom?«:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani