nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
V ohranjenem odlomku očita Eforju in Teopompu, domnevnima učencema govornika Izokrata (ki sta bila zato predstavnika retoričnega zgodovinopisja in kot taka tarči Izokratu nasprotne platonsko-aristotelske linije), da sta daleč zaostala za resničnostjo dogodkov, ker se nista trudila ne za mímesis ne za hedoné, temveč le za »pisanje« (nekateri to razlagajo kot golo podajanje, drugi pa, nasprotno, kot epideiktični retorični slog, kar se zdi bolj verjetno). To sta pojma iz Aristotelove Poetike ‐ filozof namreč pravi, da je poezija neka vrsta mímesis, torej posnemanja oziroma ponazarjanja, govori pa tudi o »ugodju« (hedoné), ki ga pesnik zbudi s tragedijo in ki naj bi ga gledalec doživel ob občutju groze in sočutja. Iz povzetka enega Durisovih del, ki ga najdemo v delu Diodorja s Sicilije Knjižnica zgodovine, je razvidno, da se je sam zelo trudil prav za živo prikazovanje in za burkanje čustev pri bralcu; s patetičnimi, nazornimi opisi je ‐ sodeč
po ohranjenih fragmentih in Polibijevi kritiki ‐ nadaljeval tudi Filarh iz Aten v sredini 3. stoletja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani