nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Kot zgodovinopisec Ksenofont nima posebne programske usmeritve; zdi se, da je njegov namen poročati o preteklih dogodkih in od tega se le redko oddalji. Njegova izredna popularnost v antiki in tudi kasneje je najbrž posledica več dejavnikov: ker je pisal v jasnem, čistem slogu, so bila njegova dela zelo brana ‐ tudi kot šolsko čtivo; njegov opus obsega zelo raznolika dela, med katerimi so poseben sloves uživala »filozofska« dela[134] in ta raznolikost je imela za posledico širok krog bralstva.
Čeprav Ksenofont v filozofskem oziru ni mislec Platonovega, v zgodovinopisnem pa ne Tukididovega formata, bi bila vsakršna kategorizacija prenagljenja in v literarni zgodovini mu ne smemo odrekati zelo pomembnega mesta; prav kot zgodovinopisec je uvedel nekatere sveže oblike, ki so jih avtorji za njim lahko izpopolnili in izkoristili ‐ Anabasis je prvi primer avtobiografskega spisa; Kirova vzgoja prvi primer idealizirane zgodovine, podobne
zgodovinskemu romanu, ki se je razvil šele v helenizmu; Grška zgodovina je svež primer splošne zgodovine Grčije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani