nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Zanje ne velja, da interpretacija znaka preraste v drug znak in tako naprej do neskončnosti, razen v smislu neskončnosti, ki odstrani dvoumnosti in poglobi znanje (kot bi, menim, hotel Peirce), zagotovo pa ne v dekonstruktivističnem smislu, da »retorika radikalno spodnese logiko in odpre vrtoglave možnosti referencialnih zablod«.[1120] Neskončno delo pojasnjevanja, ne pa delo, ki je brezupno zato, ker nima konca. Ahil zasleduje želvo, ne da bi jo kdaj koli dohitel, vendar to kaže, po prvi hipotezi, na progresivno, sorazmerno linearno približevanje znanju, ki ga predstavlja prav neskončna vsota interpretacij, in, po drugi hipotezi, na odpiranje neskončnih odklonov, ki realnost oddaljujejo, namesto da bi jo približevale.
In vendar je ta domnevna referencialnost kriva za številne probleme, ki so onemogočali zgodovinopisje, da bi se primerjalo z drugimi humanističnimi vedami, kriva pa je tudi za mnoge zamude in cehovsko zaprtost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani