nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Odpovedali smo se temu, da oblikovanje identitete (individuuma, skupine ali družbe) označimo za dodatno funkcijo ali celo funkcijo zgodovine. Takšno funkcijsko določanje morda utegne biti neproblematično, če oblikovanja identitete ne razumemo kot nasprotje kritike, če se funkcija oblikovanja identitete ne postavi po robu njenim kritičnim funkcijam (poudarjenim tukaj), temveč so kot konstitutivni trenutki identitete razumljeni kot samodistanca, kot napetosti in konflikti s samim seboj in znotraj samega sebe in se tolmačijo procesualno, kot stalen, prek vsakega doseženega stadija segajoč proces identifikacije, kot je to primer v Heglovi filozofiji in nekaterih psihoanalitskih nastavkih.[1097]
Če naj bi bilo oblikovanje identitete reflektirano tehtanje, nekaj, kar implicira izbor in distanco, kar se pri tem stalno prilagaja spremembam ter se s tem spreminja in vendar ostaja konstantno »eno s samim seboj«, kar je enako
oddaljeno od nezmožnosti kritike in od nezmožnosti solidarnosti, kar je jasno različno od enodimenzionalnega prilaganja vsaki spremembi in tudi togi potlačitvi nepredelanih sprememb, kar je očitno razmejeno od okolja in istočasno naravnano nanj ‐ potem lahko najbrž vse navedene funkcije zgodovinske znanosti razložimo kot prispevek k oblikovanju posameznikov, skupin in družb v mediju zgodovine ‐ vendar: Ali s tem pridobimo sporočilnost?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani