nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ne tako dolgo tega je lahko Louis Halphen še vedno zapisal: »Človek se je moral samo prepustiti dokumentom, jih brati po vrsti, kot so nastajali, in pred očmi se mu je skoraj samodejno ponovno izoblikovalo zaporedje velikih dogodkov.«[994] Proti koncu 19. stoletja je ta ideal »zgodovine v nastajanju« pripeljal do novega sloga pripovedi, ki si je na vsak način prizadevala zagotoviti natančnost in je korak za korakom sledila zgodovini dogodkov, kot je izhajala iz diplomatske korespondence in parlamentarnih razprav. Zgodovinarje 18. in zgodnjega 19. stoletja je veliko bolj zanimala dolgoročna zgodovinska perspektiva, ki so jo lahko pozneje znova odkrili samo veliki umi, kot so Michelet, Ranke, Burckhardt ali Fustel de Coulanges. Če se strinjamo, da je bila sposobnost pogledati prek kratkih obdobij najredkejša in zato najvrednejša kvaliteta zgodovinskega pisanja v preteklem stoletju, potem ne bo težko spoznati, kakšno izjemno vlogo so imele zgodovina
institucij, zgodovina religij ter zgodovina civilizacij in kako pionirska je bila po zaslugi arheologije, navajene dela v globinah kronologije, vloga študija klasične antike.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani