nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Obenem pa je treba opozoriti na izjemno jedrnatost izraza, na tu in tam pesniško obarvan jezik, na popolno obvladanje antitetičnega jezika (ki pa se mu tudi zlahka odpove), na drzne primere in, nenazadnje, na poznavanje in rabo figur, ki so sofističnega izvora, bolj natančno Gorgijeve, kar pa nedvomno ni odraz »modne muhe«, temveč dokaz Tukididove jezikovne genialnosti in sposobnosti, da jezik podvrže poanti pisanja.
Njegov jezik je arhaizirana atiščina 5. stoletje, ki se od »modernejše« atiščine razlikuje po nekaterih jonskih elementih ‐ atiščino, ki jo je pred njim uporabljal Antifont[95] in neznani avtor Atenske ustave. Ta jezik je sam Tukidid tudi precej obogatil z rabo novih skovank in izrazov, ki celo pri njegovih sodobnikih niso izpričani.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani