nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar: O žalosti niti besede, poved v sobesedilu:
Petuškin, »Vojno poročilo«, v: Janez Povše, Oblaki so rudeči, str. 141.
Podobno statičnost, brezizhodnost in vdanost v usodo je mogoče zaslediti v celi vrsti besedil,* prav tako pa tudi v likovnih delih sodobnikov vojne. Med najbolj zgovornimi so tudi v tem primeru dnevniški zapiski, v katerih se njihovi avtorji večino leta 1918 sprašujejo: »O Bog, kdaj bo konec, kdaj se bomo smeli vrniti k svojim dragim, kdaj postanemo zopet ljudje« (196, 197) ali »Čemu je vojska potrebna, da se gode taka grozodejstva« (210) in podobno. Pričujoča primera, skupaj z oznako strani, sta povzeta po Franc Rueh, Moj dnevnik 1915-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1999.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani