nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar: O žalosti niti besede, poved v sobesedilu:
Upe so polagali tudi v pogostejše »prejemanje svetih zakramentov«, Mrkunov opis pa nam razkrije, da so vojake na fronti v pismih tolažili tudi njihovi domači župniki. Sam si je celo omislil tiskano »Pismo slovenskim vojakom iz domovine« in poleg tega poskrbel, da so domači svojim vojakom na fronto leta 1915 poslali novi molitvenik »Krščanski vojak«.* Mrkunova knjižica je še posebej dragocena zaradi objave pisem in spominov vojakov in njihovih svojcev. Pisec je prepisal nekaj primerov iz zbirke več sto pisem, ki so jih pisali vojaki svojim ženam, domačemu župniku in ostalim svojcev. Za razliko od korespondence, ki je nastajala na zahodni fronti, so pisma naših sodobnikov precej bolj neosebna oziroma pisana bolj po ustaljenem vzorcu. Ali kot bi dejal njihov »urednik« Mrkun: »Iz vseh se razodeva živa vera v Boga in zaupanje v Marijo in v božjo previdnost« (Mrkun 1995: 97). V njih ni skoraj nobene intime. Redki drobci strasti (»Zdaj se je
približal Tvoj rojstni dan [...] zdaj ti srečo voščim; vse najlepše, vse najboljše, vse po sreči, vse po volji«) ali opravljivosti (»Ali je še taka gizdavost, kakor je bila pri ženskah?«) so običajno zastrti z vedno novimi sklicevanji na boga, Marijo ali lokalnega svetnika. Zato se sklepno izrekanje dobrih želja ženi praviloma ne konča s poljubom, temveč z novim priporočilom v nebesa: »Da bi se Ti spletla taka krona, kakor jo ima Tvoja patrona Marija.« (Mrkun 1995: 98). Zanimivo je tudi to, da so pisma prijateljem, bratom ali sestram in (moškim) otrokom obširnejša od pisem ženam. Knjiga se konča z natančnim popisom žrtev in opisom spomenika, ki so ga farani Homca postavili že leta 1919.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani