nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar: O žalosti niti besede, poved v sobesedilu:
Na vzpodbujanje črnskih borcev za državljanske pravice »naj pustijo ob strani svoj upravičeni bes [in] naj strnejo vrste z belimi državljani in pomagajo dobiti vojno«,* so se pustili rekrutirati, vendar so kmalu ugotovili, da so bili njihovi upi neupravičeni. Pričujoči primer povzemamo po Arthur E. Barbeau & Florette Henri, The Unknown Soldiers. African American Trups in World War I, Da Capo Press, New York, 1974, str. XII. Avtorja v svoji knjigi med drugim opisujeta tudi primer W. E. B. Du Boisa, črnskega borca za državljanske pravice, ki je v glasilu Nacionalne zveze za izboljšanje položaja barvastih, The Crisis, svoje črnske rojake pozval, naj se prijavijo v vojsko, dve leti za tem pa resignirano ugotovil, »da so jih belci ogoljufali in prevarali, [...] pobili in pogubili ter še povečali njihovo bedo«. Spomnita pa se tudi na primer desetarja Friderica Slowersa, ki je kot prvi afroameričan najvišje ameriško vojaško odlikovanje, »medaljo za hrabrost«,
prejel šele 73 let po tem, ko si ga je prislužil z junaškim naskokom na strojnično gnezdo. Posthumno so ga odlikovali šele po tem, ko je celoten primer tri leta (1988-1991) preiskovala posebna vladna komisija. Kljub temu da je segregacija črnce prikrajšala tudi pri odlikovanjih, je poveljnik ameriških čet v Evropi, general John J. Pershing v svojem dnevniku zapisal, da »barvaste vojake zelo jezijo neresnične zgodbe o njihovem zapostavljajo, ki krožijo doma.« Glej John J. Pershing, My Experiences in the First World War, Da Capo Press, New York, 1995, druga knjiga, str. 113.
Njihovi belski poveljniki so jim vedno znova ponavljali, da nameravajo »v belski deželi« še naprej vladati sami.*
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani