nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar: O žalosti niti besede, poved v sobesedilu:
Kaj bi na to dejali tisti, ki so že tako »sklonjeno trudno in žalostno lazili [...] okoli [in] v dolgih vrstah stali pred prodajalnami«, skupaj z umazanimi otroki, strganimi ženskami in zanemarjenimi starimi možmi, ki so razbite šipe mašili z lepenko in gledali v prazna izložbena okna. Takšno podobo je namreč v drugi polovici vojne ponujal »neprijazni« Dunaj s svojimi umazanimi in zanemarjenimi cestami, s katerih je izginilo »veselje [...] sicer tako živih ljudi« (Hofbauer 1935: 167-169). Precej podobno je bilo v Londonu, kjer so drugo leto vojne zaprli vse galerije in muzeje in kjer je nek poslanec na vprašanje, ali ne bi pustili odprtega vsaj Britanskega muzeja (vsaj za nekaj večerov v tednu, za študente), dobil odgovor, da bi bil ta izdatek (300 funtov na leto) za državo, ki je v vojni, previsok.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani