nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Kot lahko potem, ko so ugodja, ki jih občutimo ob svojem stremljenju za lažnimi dobrinami, enkrat nevtralizirana z ugodji, ki jih občutimo ob svojem stremljenju za resničnimi dobrinami, sledimo luči razuma in uvidimo, da je prav Bog edini vzrok vseh naših ugodij, tako lahko tudi potem, ko so tisti naši občutki, ki nas prepričujejo, da je prav naša volja tista, ki povzroča gibanje naših telesnih udov, enkrat nevtralizirani z izkustvom izostale oziroma nehotene erekcije, ob kateri čutimo, da naša volja ni njen vzrok, sledimo luči razuma in uvidimo, da je prav Bog resnični vzrok vseh naših telesnih gibov.
Prav dejstvo, da izostala oziroma nehotena erekcija moškega spolnega organa zrcali neko določeno izgubo moči nad telesom, je bilo nemara tisto, ki je Avguština pripravilo do sklepa, da smo z nepokorščino tega uda kaznovani za nepokorščino prvega človeka. Čeprav izostala oziroma nehotena erekcija moškega spolnega organa res pomeni oženje naše
okazionalne vzročnosti, se pravi nadaljnjo izgubo moči nad našim telesom, pa je prav občasna izguba moči nad tem udom tista, ki uteleša natančen postlapsarni korelat Adamove nekdanje izjemne moči nad lastnim telesom; neposredni učinek izostale oziroma nehotene erekcije je namreč epistemično povsem enakovreden učinku Adamove uporabe njegovega psihofizičnega privilegija: v obeh primerih namreč nastopi možnost, da svobodno sledimo luči razuma, se pravi uvidimo, da je prav Bog naše dobro, edini vzrok vseh naših ugodij in telesnih gibov, ker pač edini lahko deluje na nas, in da moramo potemtakem ljubiti samo njega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani