nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
A vse dotlej, dokler tudi sam v sebi vidim to, kar drugi vidi v meni, se pravi vse dotlej, dokler se imam tudi sam za vzrok njegovega - in potemtakem tudi svojega - veselja, njegov afekt ljubezni, ki se nanaša name, pač posnemam kot afekt, ki se nanaša name in torej, strogo vzeto, ljubim samega sebe, in ne njega.
Kadar torej na ljubezen drugega odgovorim z ljubeznijo, je tak odgovor praviloma rezultat neke skrajno nevzdržne, brezizhodne situacije, namreč: z ljubeznijo odgovorim samo takrat, kadar v sebi kljub vsej svoji vnemi ne najdem absolutno ničesar, s čimer bi bil lahko v drugem vzbudil veselje, se pravi takrat, ko odpovedo prav vse moje narcistične racionalizacije veselja drugega in ko sem izčrpal vso svojo domiselnost in spretnost pri razlaganju. Drugi me torej ljubi kljub temu, da v meni ni ničesar, zaradi česar bi me lahko ljubil, se pravi kljub temu, da nisem vreden ljubezni - kaj mi potemtakem sploh še ostane drugega kot to, da zdaj
jaz sam vzrok svojega veselja prepoznam v njem in mu potemtakem ljubezen vrnem?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani