nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
V Platonovih očeh bi imel avto-ikonični aspekt mrtvega telesa potemtakem očitno manjšo težo od njegovega ikoničnega aspekta: telo, ki bi bilo zgolj svoja lastna podoba, bi ga očitno zanimalo manj od telesa, ki je hkrati tudi podoba nečesa drugega - nečesa, česar ne reprezentira enako ustrezno, kot reprezentira sámo sebe -, namreč duše, ki se je ločila od njega. Čeprav bi Platon benthamovski avto-ikonični teater najbrž odobraval - Benthamovi dialogi med mrtvimi namreč niso nič drugega kot tista vrsta pesništva, ki bi ga bil Platon ob "himnah bogovom" pripravljen dopustiti v svoji državi, namreč "hvalnice plemenitim ljudem" -, pa bi ga uprizoritev katerega od njegovih lastnih dialogov, v kateri bi v vlogi Sokrata nastopilo njegovo avto-ikonizirano mrtvo telo, brez dvoma navdušila precej manj kot Benthama. Pri Platonu se torej reprezentacijsko razmerje med dušo in mrtvim telesom obrne: mrtvo telo je tisto, ki je podoba duše.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani