nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Čeprav sprva odločno in oholo zavrača njegovo pričevanje - kar je razumljivo: ko ga enkrat sprejme, s tem seveda prizna, da je sama doslej govorila neresnico -, je na koncu vsakokrat prav ona tista, ki jo nevidni glas najbolj uroči: med vsemi, ki ga slišijo, je namreč prav ženska, katere dragulj je spregovoril, edina, ki neposredno izkuša izjemne, magične, "orakeljske" moči njegovega nevidnega glasu. La voix inconnue, neznani glas, ki razkriva njene ljubezenske dogodivščine - ta glas je "neznan" tudi tisti ženski, katere dragulj je spregovoril; ta sprva tudi sama ne ve natanko, od kod prihaja glas, ampak zmedeno pogleduje naokrog, misleč da morda prihaja iz ust ali dragulja kake druge ženske -, očitno pozna njene najbolj notranje, skrite misli, se pravi misli, za katere je trdno prepričana, da jih ne pozna nihče drug razen nje same (hkrati pa to ni nekakšen notranji glas oziroma glas vesti, saj ga slišijo tudi vsi prisotni). Njen odpor pa dokončno
zlomi dejstvo, da ta glas dejansko ve več kot ona sama: ta glas namreč ve tudi za tista njena srečanja s telesi nasprotnega spola, ki jih je ona sama že pozabila in je potemtakem takrat, ko je za neko takšno razmerje trdila, da o njem ne ve ničesar, govorila po pravici oziroma iskreno - ko pa jo nevidni glas na to razmerje spomni, lahko samo še zgroženo uvidi, da ta glas o njej ve več kot ona sama o sebi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani