nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Ko pa so ga enkrat "videli in slišali", se slika povsem spremeni: čeprav zdaj govori jasno in stvari prikazuje takšne, kot so v resnici, njegovim besedam očitno niso več kar tako pripravljeni verjeti, saj jim jih mora celo utemeljevati (in so torej izgubile status razodetja); odslej tudi sklicevanje na sam vsevedni glas, se pravi na to, da je "Pitagora tako rekel", očitno ne zadošča več, saj mora zdaj na njihove ugovore odgovarjati sam Pitagora (ki je očitno tudi sam uvidel, da je izgubil svoje božanske atribute). Tu je torej dejstvo, da je drugi od obeh naukov jasen in ekspliciten, in ne več zgolj emblematičen, postavljeno v neposredno odvisnost od učiteljeve vidnosti: ko ga namreč učenci tudi "vidijo govoriti", Pitagora preprosto mora opustiti svojo enigmatično in simbolično govorico - ker je v njihovih očeh izgubil avro vsevednega filozofa, ki jo je imel, dokler je govoril izza zastora, mu najbrž enostavno ne bi bili več pripravljeni verjeti; pa tudi sama
opustitev skrivnostnih izrekov še ni dovolj, saj se Pitagora zdaj muči še z dodatnim pojasnjevanjem in utemeljevanjem, se sam spoprijema z ugovori, ki jih je prej vzvišeno prezrl, itn.
Da imajo v očeh prebivalcev Konga besede, ki jih izreka nevidni glas draguljev, neko prav posebno težo - težo, ki ni nič manjša od tiste, ki so jo v očeh pitagorejskih akuzmatikov imele besede učiteljevega glasu -, ki je besede, ki jih izreka vizualizirani glas, nimajo, je najlepše razvidno takrat, kadar nevidni in vizualizirani glas oporekata drug drugemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani