nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
V geslu "Acousmatiques", se pravi v geslu, ki obravnava tiste učence, ki "si še niso zaslužili, da bi Pitagoro videli govoriti," pa je še nekoliko natančnejši: tistim, ki so ga "samo slišali", je Pitagora stvari podajal zgolj emblématiquement, se pravi simbolično oziroma alegorično, tistim, ki so ga "videli in slišali", pa jih je razodeval sans nuage, jasno oziroma "takšne, kot so v resnici"; še več, slednjim je stvari, o katerih je govoril, celo "utemeljeval" (il leur en donnait les raisons); medtem ko se za ugovore prvih sploh ni zmenil - edini odgovor, ki so ga na svoje ugovore dobili akuzmatiki, je bil preprosto "Pitagora je tako rekel" -, pa je na ugovore drugih odgovarjal "sam Pitagora".
Že iz samega Diderotovega naštevanja karakteristik obeh skupin Pitagorovih učencev je najbrž dovolj očitno, kako tisti trenutek, ko ga ne le slišijo izza zastora, ampak so "pripuščeni v svetišče" (sanctuaire), kjer ga vidijo face a face, iz oči v oči, sam
Pitagora izgubi kultni in tako rekoč božanski status, njegov glas pa magično moč. Dokler so ga "samo slišali", so bili njegovim kriptičnim izrekom očitno pripravljeni verjeti: vsaka beseda, ki so jo slišali izza zastora, "iz svetišča", je prihajala tako rekoč od Boga in v njihovih očeh imela status razodetja; zadostno jamstvo za resničnost razodetih trditev, ki so same po sebi nedoumljive, je bilo že samo to, da je "Pitagora tako rekel".
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani