nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
V samem romanu teorija blodne duše nikakor ni zgolj filozofski vložek, ki bi obvisel v praznem, ali medigra, ki bi za kratek čas prekinila frenetično dogajanje in hiperaktivnim junakom omogočila, da ob premišljanju o metafiziki nekoliko predahnejo in zajamejo sapo; nasprotno, Mirzozina "eksperimentalna metafizika" je metafizika samih "indiskretnih draguljev". Roman nam namreč predstavi vrsto ženskih likov, katerih blodne duše so na svoji poti v srce in glavo obtičale v njihovih spolnih organih: čeprav se vse po vrsti izdajajo za "krepostne", se pravi za spolno vzdržne ženske, ali pa vsaj za "rahločutne" oziroma "ljubeče ženske", se pravi za ženske, ki so zveste svojim spolnim partnerjem, gre v resnici za "hotnice", se pravi za ženske, od katerih bi v Mirzozini fantazmi potem, ko bi jim enkrat odvzeli njihove odvečne telesne dele, ostal "samo dragulj". Na prvi pogled povsem banalno vprašanje ženske zvestobe oziroma nezvestobe, ki muči Mangogula,
se pravi to, kar je videti kot obrabljena in neprepričljiva pretveza dogajanja precejšnjega števila pornografskih del, se tako prav na ozadju Mirzozine metafizike izkaže za eminentno filozofsko vprašanje o sedežu duše: kar namreč ženske, ki zatrjujejo svojo zvestobo oziroma krepost, v resnici trdijo, je - prevedeno v besedišče Mirzozine metafizike - to, da se njihova duša nahaja habituellement dans le cour, mais quelquefois aussi dans le bijou, navadno v srcu, občasno pa tudi v dragulju (kar je po teoriji blodne duše definicija "rahločutne" oziroma "stanovitne in zveste" ženske) oziroma tantôt dans la tete, tantôt dans le cour, mais jamais ailleurs, zdaj v glavi zdaj v srcu, a nikoli drugje (kar je definicija "krepostne ženske"), medtem ko v resnici occupe le bijou, et ne s'en écarte jamais, naseljuje dragulj in ga nikoli ne zapusti (kar je definicija "hotnice").
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani