nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
V Malebranchevem spiritualizmu torej duša ni le realno različna od telesa, ki ga animira, ampak je, strogo vzeto, temu telesu že za časa njegovega življenja celo vnanja, Bog, ki vzdržuje vzajemnost njunih modalitet, pa dušo in telo, kot nekje lepo pravi Martial Gueroult, "povezuje tako rekoč od zunaj". Malebranche namreč večkrat naravnost zapiše l'âme n'est point dans le corps, duša ni v telesu, elle ne connoît point dans le cerveau, duša ne spoznava v možganih, ampak v Bogu, "dasi v Bogu spoznava samo na osnovi tega, kar se primeri v nekem določenem delu materije, ki se imenuje možgani." La Mettrie, ki se v Discours sur le bonheur posmehuje stoikom in Leibnizovim pristašem, češ da njihova duša nemara prebiva hors du corps, zunaj telesa - sam pa se obenem razglaša za "anti-stoika": medtem ko so "stoiki v celoti duša, za telo pa se ne zmenijo, bomo mi sami v celoti telo in se ne bomo zmenili za svojo dušo" -, bi ironijo posebne vrste videl prav v dejstvu, da
se je duša Malebranchevega radikalnega spiritualizma, se pravi duša, ki ni le realno različna od svojega telesa, ampak je svojemu telesu celo vnanja, primorana obnašati tako, kot se obnaša duša, ki je sama istovetna s telesom, se pravi prav nič drugače, kot se obnaša duša njegovega lastnega radikalnega materializma, in da je tisti, ki to njeno materialistično držo vzdržuje, prav Bog sam. Materialno telo, s katerim je združena, lahko namreč očitno preživi samo tako, da ga ima duša "za del same sebe" in celo "za svojo lastno bit", se pravi samo tako, da ima un etre infiniment plus noble que les corps, bitnost, ki je neskončno bolj plemenita kakor telesa, sámo sebe za telo, se pravi za la plus méprisable des substances, najbolj zaničevanja vredno med vsemi substancami, skratka samo tako, da se duša, ki "ni svoje telo" in ki bi, strogo vzeto, prav lahko preživela tudi brez njega, vselej že obnaša kot duša, ki sama "ni nič brez telesa."
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani