nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Za razliko od spiritualizma, kjer imamo opraviti z duhom, ki "ni svoje telo," se pravi z duhom, ki je utelešen zgolj naključno in prehodno, imamo v materializmu opraviti s telesom, ki je tako rekoč sámo svoj duh, saj slednji, strogo vzeto, ni nič drugega kot sama "organiziranost in življenje" telesa. Ko enkrat damo besedo telesu, je bržčas sklepal Diderot, smo lahko vnaprej prepričani, da bo filozofija, ki jo bo razvilo, prav materializem; nekako tako, kot je filozofija, do katere se dokopljejo fiktivni - denimo literarni ali filmski - liki, ki reflektirajo svoj ontološki status znotraj univerzuma literarnega dela oziroma filma, praviloma vedno prav različica Berkeleyjevega imaterializma: kot namreč subjekt Berkeleyjevega univerzuma ve, da obstaja samo, kolikor si ga zamišlja Bog, se pravi samo kot fikcija domišljije Boga, tako tudi, denimo, osrednja lika v romanu Zofijin svet Josteina Gaarderja ali pa lik, ki v The Purple Rose of Cairo Woodyja Allena uide s
filmskega platna v realni svet, sami zase vedo, da obstajajo samo kot fikcija pisateljeve oziroma scenaristove domišljije (ko takšni liki uzrejo svoj ontološki status fiktivnih bitnosti, praviloma v pisatelju oziroma scenaristu prepoznajo svojega stvarnika, Boga; lik, ki je ušel iz filma v realni svet, pa vlogo Boga v realnem svetu zapopade sploh šele na osnovi vzporednice s stvariteljsko vlogo scenarista v svojem, filmskem svetu).
V osmem poglavju ("Panoptikon, ali o božjem telesu") opisujemo Benthamovo "preprosto zamisel v arhitekturi," zamisel, katere odlika je v tem, da tisti trenutek, ko jo uresničimo, ne proizvedemo samo stavbe, ampak tako rekoč tudi Boga v njej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani