nova beseda
iz Slovenije
Jelica Šumič Riha, Mutacije etike, poved v sobesedilu:
Tu bi morali odstraniti morebitni nesporazum oziroma očitek glede prehitrega priličenja Sada Kantu. Sadovo stališče do subjektovega prizadevanja za srečo - zlasti če ga primerjamo z nedvomnostjo Kantove razločitve - je do določene mere zavajajoče, ker Sade v nasprotju s Kantom postavlja enačaj med srečo in željo. Po Sadu je namreč edino načelo srečnosti zadovoljevanje strasti, naj so še tako čezmerne, zločinske in zato tudi indiferentne ne le do drugega, temveč tudi do subjektove blaginje. Očitka teoretske nedoslednosti je mogoče Sada "oprati" edino, če je mogoče pokazati, da njegov izhod iz nelagodja implicira artikulacijo dveh Lacanovih tez: prve teze, po kateri se sreča odteguje "vsakomur, ki se ne odpove poti želje" - Sade je torej, veliko pred Freudom in Lacanom, vedel, da pomeni izbrati srečo hkrati tudi že žrtvovati željo - in druge teze, po kateri je subjekt (nezavednega) vedno srečen, če to ve ali ne, če to hoče ali ne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani