nova beseda
iz Slovenije
Jelica Šumič Riha, Mutacije etike, poved v sobesedilu:
Slepota, ki zadene, recimo Ojdipa ali Kreonta, in tragične posledice, ki iz tega izvirajo, niso nekaj, kar bi lahko direktno pripisali samemu subjektu. V nekem smislu bi lahko rekli, da sam subjekt ni kriv za to, kar ga doleti, ker je bilo že vnaprej zapisano, da ga bo to doletelo, da mu je usoda tragičnega junaka "usojena", kajti inertna sila Ate gre svojo pot, dela "po svoji glavi", ne glede na to, kaj stori subjekt. V tej luči bi se morali vprašati, ali je sploh mogoče govoriti o tragičnosti v modernem univerzumu, v katerem naj bi subjekt vedno vedel, kaj mu je storiti, tako da tragične zmote pravzaprav sploh ne bi smel zagrešiti?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani