nova beseda
iz Slovenije
Igor Grdina: Poti v zgodovino, Zalozba ZRC, 2003, poved v sobesedilu:
Če k temu impresivnemu seznamu dodamo še kopico imen "pričevalcev", ki sicer večinoma niso imeli namena ustvarjati klasično pojmovane beletristike, vendar je vsaj recepcija njihove tekste umestila v okvir "prave literature" (dnevniški zapiski Ernsta Jüngerja, Victorja Klempererja in Edvarda Kocbeka, "potopisje" Ryszarda Kapuścińskega, avtobiografika Wladyslava Szpilmana, Ingmarja Bergmana, Georga Clareja in Marcela Reicha-Ranickega), lahko sklepamo, da ne gre za marginalen pojav. Prav tako ne bi bilo prav spregledovati lirikov, ki so se tako v ekspresivističnem kot v komunikacijskem smislu nepopustljivo utemeljevali na lastni izkušnji "eksistencialov" ter opustili sleherno obliko vsebinskega in esteticističnega "okraševanja" teksta. Spomnimo se samo na Paula Celana - pa tudi Niko Grafenauer ne piše posvetil svojim pesmim iz kurtoazije, temveč zaradi težnje po priklicu nekdanje trenutnosti v tisto vrsto navzočnosti, ki ni odvisna od igre temporalnih
men(jav).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani