nova beseda
iz Slovenije
Ernest Ženko: Totaliteta in umetnost: Lyotard, Jameson in Welsch, Založba ZRC, 2003, poved v sobesedilu:
S tem je konec tudi filozofije kot ljubezni do modrosti: filozofija je postala modrost sama; filozof pa je postal modrec; ontogenija ponavlja filogenijo.
"Tako prehodi vsak posameznik tudi stopnje omike občega duha, ampak kot podobe, ki jih je duh že bil odložil, kot stopnje neke poti, ki je udelana in poravnana; kot z ozirom na znanja vidimo, da je tisto, kar je v prejšnjih dobah zaposlovalo zrelega duha mož, padlo na raven znanj, vaj in celo iger deške dobe in bomo v pedagoškem napredovanju prepoznali kot v senčni risbi prerisano zgodovino omikanja sveta."
Pomen tega, kar v navedku trdi Hegel, ni v iskanju analogije med Heglovo filozofijo in biologijo, temveč v tem, da je individuum (mikrokozmos) lahko kot modrec totaliteta: kar velja za občo zavest in obče samozavedanje, torej za občega duha, velja tudi za človeka kot za konkretno podobo (Gestalt) duha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani