nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
A ko sem se v prvih zgodbah ozrl po svoji Poljani, tam v resnici nisem ničesar zametaval, ničesar obsojal, nič ni bilo tako grdo, da bi se z gnusom obrnil vstran, zdelo se mi je naravno, drugačno ni moglo biti.« Kajti »vso to zavzetost prepleta nikdar potešljiva sla po lepoti, sla po izpovednosti, sla po ustvarjanju... sovražiš in mrziš, a spet z obema rokama blagoslavljaš, obsojaš in zametuješ, a spet se k vsemu ponižno in predano skloniš... Stojiš sam in strmiš predse... vsega bi se še rad dotaknil, vse pobožal, pa naj je bilo lepo ali mučno...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani