nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Navajam to, ker je značilno za Kosmača in za njegovo trezno glavo, razen tega pa tudi zato, ker se pri tem spominjam njegovega pisma Albertu Široku iz leta 1933, v katerem popisuje svojo gmotno mizerijo in obupno depresijo, v kateri je živel v času pred srečanjem, ki sem ga ravnokar opisal. Lahko si je predstavljati, kaj je honorar za njegov spis pomenil zanj gmotno in moralno. Poslej mu je bila revija Sodobnost stalno odprta in treba je reči, da je v skladu s svojo zmogljivostjo kar zvesto sodeloval v nji, dasi ne več s spisi v duhu in slogu Hiše številka 14, ki je ostala v njegovem opusu unikum, kajti vsi nadaljnji njegovi spisi so ali avtobiografski ali pa vsaj črpajo svojo snov iz njegovega rojstnega kraja in tamkajšnjega življenja, ne pa iz odnosov med ljudmi v mestu ali predmestju Trsta, ki mu je bil in ostal vendarle tuje mesto, čeprav v njegovi povesti tega ni opaziti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani