nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Najbolj pa mi zameri mojo kritiko, in sicer predvsem moj spis o Podbevšku, s katerim niti nisem nameraval pisati kritike o Človeku z bombami, temveč ga samo razložiti in objasniti, in kritiko o knjigi Narta Velikonje Otroci, ki sem jo za Jušev okus vse preveč povzdignil, kakor je sploh nejevoljen nad vsako mojo pozitivno kritiko. Vprašuje me po smislu mojega literarnega početja, mi očita poveličevanje posiljenega umetništva, mi z retoričnim vprašanjem podtika estetske in moralistične utvare o preobrazbi teh duhovnih sektorjev pod mojim vplivom, nakar me konfrontira z Levstikom, kjer skuša spričo Levstikovega posluha za jezik, kajti drugega o njem ne ve veliko povedati, pokazati moj samozadostni estetski individualistični idealizem (strašna zbirka grehov zoper tedanjo pravovernost), me končno napade z vprašanjem po tragiki mojega življenja, ki je kajpada ni, in me naposled neusmiljeno konča z milostno zahtevo: »Sedaj mi razodeni še poslednje dognanje pred tem
zemljevidom: ali je tvoja maska živa ali neživa.«
Ta moja obnova je čisto naštevanje, v katerem resnične čustvene vsebine ni mogoče obnoviti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani