nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Poteku Juševega logičnega kolobarjenja je sicer težko slediti, toda povedati je treba, da so nekatere njegove pripombe o moji tedanji misli kritično točne, čeprav so navržene v naglici in v razburjeni ihti. Ta del se pričenja ironično z mojo nesrečno Arhimedovo točko, z vprašanjem antitendenčnosti, ki jo zamenjuje z neangažiranostjo, preskoči na socialno literaturo, nato na pojem demonije, na svobodoumje, na nekoč znane spore zaradi »belega in črnega kruha«, na svobodno umetnost, na tehtanje vrednosti med množico in genijem, na problem slovenskega narodnega značaja, ki ga ob neki moji govorjeni improvizaciji obravnava na široko, na slovensko samozadostnost, nakar me sooči s socialnim vprašanjem, ki je pri meni gotovo šibka stran, vrne se k opredelitvi svobodoumnosti, k posebni nacionalni miselnosti, k vprašanju o neustvarjalni ljudski gmoti, ki jo pobija s cerkveno arhitekturo in z narodnim blagom in me naposled obtoži, da proglašam marksizem zaradi maličenja
zadovoljivih oblik sožitja v družbi in tako dalje in tako dalje. Vsa ta gmota je do skrajnosti neurejena, zaradi česar zgublja svojo prepričevalnost celo tam, kjer ima Juš Kozak prav.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani