nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Vsi ti strahovi, o katerih govori doslej nekako objektivno, so v resnici konkretni strahovi njegovega življenja in ne samo pošasti v skrbeh in prividih njegovih stanovskih tovarišev. Komaj štiri leta kasneje spregovori pred vso javnostjo povsem določno v Slovencu, v katerem je priobčen njegov Pogovor z Antonom Podbevškom: »Naš revni slovenski narod, ki izdaja sicer leto za letom sto in sto milijonov za razna razkošja in prismodarije, ni zmožen, da bi dal meni za stara leta košček dostojnega življenja, ne zato, da uživam zasluženi ali nezasluženi pokoj, kakor ga uživajo tisoči, o katerih ne ve nihče, kaj so storili dobrega za svoj narod, ampak zato, da delam, kot se spodobi za poštenega umetnika, in da zaključim svoje življenje... sebi v zadoščenje, narodu v čast. Pa moja usoda je zapečatena, če ne pride pomoč od kje drugod, za kar se bom seveda s svojimi poslednjimi močmi potrudil, ker nimam še volje in ne smem sramotno poginiti kakor kaka
zanikrna baraba...«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani