nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Jakopiča sem tudi v naslednjih dveh ali treh letih srečeval pogosto in zmeraj so ga obdajali neki neznani in nevsakdanji ljudje, v katerih družbi je večidel zamišljeno molčal ali pa je spregovoril le redko kdaj. Ker sem bil še zelo mlad in neveden, so se mi ti ljudje skupaj z mojstrom, ki je bil očitno poglaviten med njimi, zdeli kakor kakšni zarotniki, ki so zamišljeno snovali bogsigavedi kaj. Zagonetna avreola pa je obdajala zlasti mogočno postavo in glavo Jakopiča samega; nisem si je znal razložiti, a zbujala je v meni romantične predstave v zvezi z njegovim nenavadnim poklicem, pred katerim sem imel občutek, da se v tem umetniku godi nekaj pomembnega in skrivnostnega, dasi takrat še nisem imel nikakršnega odnosa do slikarstva in seveda tudi še nobene slutnje o njegovi specifični problematiki ne o možnostih, ki jih ta umetnost odpira pred mislijo, zaposleno z umetnostjo in z višjimi vprašanji življenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani