nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Če bi hotel popisati vse ure, ki sva jih z mojstrom v pogovorih in molče presedela v ljubljanskih kavarnah, bi moral spisati debelo knjigo, kajti veliko sva posedala skupaj leta in leta. Toda knjiga bi bila enolično in dovolj nezanimivo pričevanje o slovenski mizeriji in nevesela povest o tragiki tega velikega umetnika, da, bila bi dolga, ubijajoče monotona povest o nesrečnem življenju dragocenega, toda po usodi obsojenega in vendarle hrabrega, samemu sebi zvestega in svoji stvari res posvečenega in vdanega tvorca. V tem zapisu moram seveda to dolgo, počasi naraščajočo muko, ki jo je prestajal in z njim nekateri zvesti, zelo strniti in skrajšati, ni mi je pa mogoče omiliti ali celo prezreti, kajti bila je resnično in neodjenljivo tragična, in to povsem v duhu antične moire ali usode, ki me je velikokrat spominjala na starejšo bridko tragedijo drugega velikega slovenskega življenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani