nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Ravno tako pa tudi nisem prepričan, da jo je sploh kdaj prebral, kakor tudi ne, da je prebral Župančičevo delo samo.
Kratek smisel moje sodbe, ki je niti zdaj, po pol stoletja, ne morem ne preklicati ne omiliti, je takle: življenjski izrez, ki ga drama podaja, ni predstavljen tako, da bi nam vzbudil kako globlje čustvo, še manj pa tragično sočustvovanje; vzbuja nam kvečjemu zanimanje za posamezne konfliktne prizore in še za razplet, ki pa je vse preveč jasen vnaprej. In ker zgradba moralnega sveta dramskih oseb in odnosov med njimi ni prepričevalna, kakor tudi ni dramsko sugestivna, je vse jezikovno bogastvo, s katerim je podana, v bistvu samo lepotičje, ki nima opravičila in utemeljitve v človeški vsebini in pomembnosti tega, kar se v drami dogaja, in ne v osebah, ki so zapletene v dejanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani