nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Kljub uvodni opombi, ko je dejal, »da bi se prijatelj Saša na nocojšnjem tovariškem srečanju počutil precej neprijetno, če bi ga hvalili kar tako v oči, kajti v svojem življenju je bil bolj navajen na vse kaj drugega, kot pa na hvalo,« je Kardeljev govor poln hvale, ki je tukaj ne bi ponavljal. Ena od njegovih ocen pa me je malone prestrašila, ko je dejal: »Če je Fran Levstik šele izbojeval prostor pod soncem za kritiko, spada Jože Vidmar vsekakor v zelo majhno peščico ustvarjalcev po Levstiku, ki so vnesli v to kritiko tiste kvalitete in tista obče človeška merila, ki so bila edina sposobna razgaliti provincialno omejenost, filistrsko samozadovoljstvo in psevdopatriotsko bahaško zaostalost v naši kulturi.« Prestrašila me je ta misel, ker mi je naložila veliko odgovornost, hkrati pa mi je prinesla neko osebno gotovost v mojih računih s samim seboj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani