nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Tam so se lepo razvrstili isti odpori, strahovi, vraževerja, želje, potrebe kot vedno, kadar se skušam spustiti vase. Ampak istočasno je bil tam še vedno glasek, ki mi je narekoval, naj ostanem, naj sedem v sredino spektakla okoli sebe, da mi za nič ne bo žal, da mi še nikoli ni bilo žal, kadar sem šel vase, da je tole natanko tisto, kar hočem, naj torej ne mendram nikamor in da bom na parah ponosen, da sem živel tako, kot sem si sam izbral.
Sedel sem pred kočo, z obrazom obrnjen proti goram, in se dajal s svojo stezo med peklom in nebesi in vsemi tistimi lokacijami vmes.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani