nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Tisti dnevi naprej v mojem spominu ostajajo med najlepšimi od vseh na Novi Zelandiji. Rane zarje, mrzla voda v obraz, vroč čaj, jajca in špeh za zajtrk, veter, takoj ko sem odprl vrata, tako zelena trava, da je strupila oči, majhne potke, steze za konje, na vsak migljaj ubogljivi strenirani psi, bele ritke beck, vse v rožicah, rumeni mahovi, oranžne pahljače trav, nabrekle mišice, stabilno srce, prečiščen um, močna kosila, molitev potem, kratek počitek, čaj ob dalmatinskih pesmih s stare plošče, za katero nihče ni vedel, kako je zašla tja, potem nazaj na sonce in na konjih v breg, razgledi čez ledenike in slapove, seganjanje ovac v ograde, stiskanje zdravila proti glistam v njihove gobčke, butanje in blejanje, noro odvezano poskakovanje, Kekčeva »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh ...«,
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani