Sedel sem in se odžejal. Skrajna pazljivost vseh čutov je popustila, nekaj v meni je spet zašepetalo: ko je telo v sozvočju z neznano gorsko planoto in po dolgem križarjenju zazna pravo smer do zavetišča čez gozdnata in zasnežena brezpotja ... S planine V Lazu, ki je poleti še polna življenja, smo zakorakali proti Dednemu polju.