Zato smo po večernem tabornem ognju že prvi dan šli na pohod. Preizkušali smo in ponovili razne načine sporazumevanja med premikanjem v temi, hodili v gosjem redu, posamič in v dvojicah, po stezi, kolovozu in brezpotju, v strogi tišini izmenično nosili »ponesrečenko« in vodili »slepca«, to se pravi soseda v koloni, z zavezanimi očmi, po navadnem, blatnem in kamnitem terenu. Ni boljše priložnosti, kot je ta, da se noge naučijo »gledati« in »poslušati«, kam naj stopijo, koliko naj pritisnejo, v katero smer naj odrinejo, zlasti v primerih, ko je potrebno čez zidke kraških ograd ali po kamnih čez mrzel hudournik.