Kar nekaj let po opustitvi organiziranih oblik taborniškega življenja ‒ sam zase sem z njimi redno nadaljeval v vseh letnih časih ‒ me je starosta povabila, naj jih obiščem na letnem taborjenju v Ribnem pri Bledu, kjer naj predavam o prvinah preživetja v naravi in med raznimi katastrofami. Če bi se pojavilo dovolj radovednosti, naj bi tudi pospremil skupinico za štiriindvajset ur v gozd, vključno s spanjem. Takoj sem pomislil, da je Ribno tik pod Jelovico, po kateri nisem še nikoli dotlej kolovratil toliko časa, da bi v njenem osrčju tudi preživel noč.