Umestno pa je, da nismo prav vsi razburjeno slavnostni, ko postavljajo temeljne kamne raznim objektom. Taki se oglašamo bolj poredkoma ali sploh ne; včasih pa se nam zahoče, da tudi drugi preberete, kako mislijo tisti, ki se pojavijo iz gozda, v tišini prečkajo senožet, se sklonijo, da poberejo jagodo ob poti in izginejo za prvim robom brez vriskanja in jodlanja, sindikalnih požrtij, prenašanja nad tisoč metrov histeričnega odnosa med starši in otroki, brez prepričanja, da je vse »naše«, češ, kje pa se bomo počutili »svobodno« če ne v naravi. Že vem za nekoga, ki bo rekel, da sem skregan s časom.