Zaradi množičnega obiska nekaterih predelov ne bi ostala s takšnim pristopom ena sama skala brez pločevine pod sabo. Prav tako ne prožimo pod seboj kamnov na meliščih, ker bi po nekaj letih sicer prišli do gole podlage, kot se je pripetilo vrh vršiškega melišča, kjer narava ne uspe nadoknaditi v desetih letih, kar povzroči hribolazniška prešernost v eni sami poletni sezoni. Na grebenih in obronkih ne jodlamo po nemško, ne tulimo po italijansko in ne vriskamo po slovensko, da bi oznanjali širnemu svetu svojo prisotnost ‒ koga ta zanima razen nas same?