Ni šlo drugače, kot da sem se z mislijo in občutki, čeprav nerad, odselil v spomine, v pretekle pravljice, gibe pa avtomatiziral brez prisotnosti duha. Ko sem si po drugem postanku, čaju in obloženem kruhu nekoliko opomogel ‒ vse sem moral opraviti v naglici, ker je medtem velika večina že bila spet v premiku ‒ sem pohitel in zagazil za ostalimi. Pred sabo sem imel dva človeka v močeradnih oblekah.