Pred mano so hiteli, za mano pritiskali, prvi odmor s toplim čajem je bil po štirih urah in pol hoje, dričanja, vzpenjanja in odskakovanja. Nisem ubogal svojega sogovornika morda tudi zato, ker me je pustil odprtih ust, ko je po hvalnici pohodu izrazil svoje obžalovanje, da bo moral nekaj časa pustiti slovenske gore, ker mora čez dva tedna službeno v Kenijo. N′, je dodal, b′m p′š′u n′ Kilimandžaro. Pogledal sem ga, a prav nič se ni hecal.