Štirinajst dni kasneje sem v nebotičniku sredi Gorice, lepo opravljen in z malim sinom v naročju, iskal vhodna vrata znančevega stanovanja: dvakrat sem poskusil in pozvonil najprej v pritličju, a obakrat so mi izza zaprtih vrat odtujeno in pišmeuhovsko odgovorili, da ne vedo ničesar, naj poskusim vprašati drugje. Pred spanjem sva še modrovala, koliko smo se na prejšnjih bivakih že naučili in kako nam pridobljeno znanje, izostreni čuti in pravilen izbor opreme niso več sami sebi namen, temveč nam omogočajo prosto križarjenje v globini gozda tudi v zimskem času in v nočnih urah. Za lahko noč nam je od Vodic nekajkrat zarukal srnjak.