Ko sem čez strugo šel pogledat, kako in kaj, sem zagledal tablo, ki je naznanjala urejeno peš pot ob Soči od izvira do Bovca. Najprej sem se začudil, ker o tem nisem še slišal, potem me je podatek izredno pomiril in osamozavestil, ker mi ni bilo potrebno korakati po asfaltu in je bila pešpot ob zgornjem toku Soče celo turistično označena. Sezul sem se, osvežil v rečni strugi, pogrizel spet nekaj prgišč suhega sadja in grenivko, ki sem jo staknil na dnu nahrbtnika, ter z zavestjo, da imam še pol litra čaja v čutarici; poiskal primeren prostor v senci, raztegnil na tla za nošnjo izredno lahko in tanko podlago iz gumijaste pene, se ulegel in spet zašel v dremavico avtogenega treninga.