Po dveh urah spanja sem se vrnil v jedilnico. Pospravil sem tri ocvrta jajca in dva kosa kruha, napolnil čutarico s čajem za naslednji dan in poklepetal s trigeneracijsko skupinico ‒ sedemdesetletni nonoti, petintridesetletni starši, svak in desetletna punčka ‒ iz Gabrovca pri Proseku, ki je poznala zaradi srenjskih zadev Brunota Rupla, o Al dotu pa ni nikoli nič slišala, čeprav sva »strniča« in oba od Lenčkovih s Proseka. Tistega dne je prišla ‒ vsa čast ‒ s planine Vogar čez Štapce v dolino Triglavskih jezer in do Koče pod Bogatinom.