Stisnil sem in uspel, potem pa do Koče pod Bogatinom popustil, saj sem bil takorekoč doma in sem si lahko privoščil dvaj set minut sprehoda namesto napovedane četrturne hoje. Računal sem na sobo, da bi lahko v miru in sam počival brez kakšnega predirljivega smrčanja zadovoljnega počitnikarja, ki debeloličen in z rezervo špeha pod pasom prisopiha gor z Ukanca, da se naslednji dan med Visokogorsko križišče kot spalnica kvartanjem ob jezeru širokousti pri omizju. Toda vse je bilo že zasedeno in oskrbnica me je dala s sočutjem na skupno ležišče.