Z Rudijem sva se namuznila, zadovoljna, da nisva edina, ki pri svojih letih jemljeva življenje nenarejeno, dialektično, neposredno in iznajdljivo. Lahko bi bila šla vsak zase za dva dni v hotel s savno, natakarji, klimo in sobaricami, kar sploh ni nič narobe, a sva izbrala potenje, odmerjene požirke vode, deset kilometrske odseke peš hoje, spanje na deskah pod eternitnimi ploščami, gozdne pajčevine in negotovost bližnjic celo prepričana, da sva opravila in doživela nekaj lepega, morda edinstvenega. Za naju prav gotovo koristnega.