Obred odhajanja s postajenačelnikom z dvignjeno zeleno lopatico, piščalko in rdečo kapo, s cviljenjem koles na vagonih, loputanjem vrat in pozdravljanjem staršev ali starejših bratov in sester nam ostaja globoko v zavesti. Nekajkrat smo se peljali po Bohinjski progi, zlasti pa smo se kasneje zelo pogosto vozili na taborjenja po isti progi, da smo dosegli Martuljek ‒ takrat je vlak še vozil do Rateč ‒ dolino Završnice nad Žirovnico, Ribčev laz v Bohinju. Kasneje je bilo v modi smučanje na Kobli, kamor smo se iz Gorice odpeljali in se zvečer pripeljali samo z vlakom.